Talno ogrevanje ni nov izum, saj so že stari Rimljani, pred več kot 2000 leti, v zdraviliščih in bogatih zasebnih hišah ogrevali tla. Predhodnica današnjega talnega ogrevanja je izgledala tako: pod tlemi bivalnega prostora ali prostora term je bila kurilnica. Tam je vroč zrak, ki so ga proizvajala drva v peči, krožil.
Ob tem se je toplota prenašala na strop in podporne plošče, podprte s številnimi stebri, na katerih se je nahajal estrih z zgornjo plastjo – največkrat z izdelanim mozaikom. Neverjetno razkošje pa je imelo tudi številne slabosti: nadzor temperature je bil praktično nemogoč, poraba lesa je bila ogromna, čas ogrevanja je bil zaradi nizkega izkoristka in plošč z debelim dnom pogosto nekaj dni. Od rimskih časov je preteklo že ogromno let, današnji ljudje pa se nič manj, kot že nekoč Rimljani, ne počutijo dobro v prijetno toplih prostorih. V vseh teh letih pa so bile, poleg nešteto izumov, ki so nam olajšali življenje, odpravljene tudi pomanjkljivosti rimskega talnega ogrevanja.
Za namene talnega ogrevanja tako poznamo danes toplovodno in električno talno ogrevanje.
Toplovodno talno ogrevanje je primerno v primerih urejenega ogrevanja vode na primer s toplotno črpalko. Vendar pa zahteva urejenost vodovodne inštalacije za namene toplovodnega talnega ogrevanja, kar se zlasti pri obnovah, lahko izkaže kot velik izziv.
Nasprotno pa električno talno gretje:
